Pred kakšnim mesecem se peljem iz šole z avtobusom. Kar na enkrat slišim zvok, ko avtobus odpre vrata kako neka ženska strahotno sprašuje za zdravstveni dom.. Z voznikom avtobusa sta se zmenila in vstopila je. Spomnim se vseh zapropadenih pogledov na to žensko, smejanja in opravljanja. Tresla se je, komaj hodila in res je čudno izgledala, vendar nisem je obsojala in to mi ni bilo smešno. Gospa, ki jo srečam vsak dan na avtobusu je pristopila do nje in je rekla, da ji bo pokazala kje je zdravstveni dom. Izstopili smo. Bila sem tiho, ampak hodila sem čizto zraven njiju. Vedla sem kje je zdravstveni dom, ampak imela sem veliko dela za šolo. Ženski, ki je zgledala slabotna sem rekla, da nekateri ne sprejemajo drugačnih od sebe, ampak obstajajo tudi ljudje, ki ti pomagajo. Nasmehnila sem se in odšla, saj je gospa rekla, da ji bo pokazala pot.
Nekako sem bila vesela, da je nisem zaničevala kot drugi..
Včeraj to isto žensko srečam kako hodi proti mojemu domu. Pomislila sem, da bi izpostavila kontakt z njo. Pristopila sem do nje in jo povprašala, če se me še spomni. Odgovorila mi je, da se me, vendar se je ponavadi drugi nočejo spomniti. Z veseljem sem šla počasi z njo do zdravstvenega doma, opazovala okolico, saj ima ona bolj fotografski spomin in predvsem se pogovarjala z njo. Povedala mi je, da ljudje, ki ne vejo da ima bolezen sklepajo, da se drogira, je pijanka ter zato nimajo z njo nikakšnih stikov oz. se ji še posmehujejo. Pomislila sem na te ljudi. Ali nimajo niti kanček spoštovanja do sočloveka? Skratka na koncu sva si zaželeli lep dan in bila sem vesela, da sem nekomu pomagala ter ga osrečila.
Verjemite mi, ko nekoga osrečiš, mu pomagaš, mu nameniš lep pogled pa tudi če je drugačen od ostalih narediš s tem zelo veliko. Ko to narediš imaš tisti občutek kot, da si res sam srečen ter da je dosti lepše nekoga osrečiti kot pa gledati samo nase ter se smiliti samemu sebi po nepotrebnem.
Prosim spomni se te objave, ko boš mislil, da ti je najhuje v življenju.